Zgodovina Gradu Sevnica
Zgodovina Gradu Sevnica in s tem neposredno tudi kraja Sevnica je najtesneje povezana z razvojem salzburške nadškofijske posesti v štajerskem Posavju. Leta 895 je staro-bavarski velikaš, prednik grofice Heme, dobil od vzhodnofrankovskega kralja Arnulfa v dar Rajhenburg- Brestanico in Krško ob Savi. V prvi polovici 10. stoletja je zaradi madžarskih navalov posest bavarskih plemičev v Posavju propadla, po vojaški ofenzivi v drugi polovici tega stoletja, ki je pomaknila politične meje nemške države daleč proti jugovzhodu, pa se je spet utrdila. Od velikanskega kompleksa zemlje, ki sta ga imela in pridobila grofica Hema in njen rod v Posavju, je posestvo Rajhenburg postalo 1043 z zamenjavo last salzburške nadškofije. Ponovni madžarski vpadi v začetku 12. stoletja so obmejno pokrajino spremenili v puščo, grad Rajhenburg pa je bil porušen. Salzburški nadškof Konrad I. (1106 - 1147) je na hrvaški meji dosegel spet mir, dal znova pozidati Rajhenburg in pričel z intenzivno kolonizacijo. Pri cerkvi sv. Ruperta na Vidmu je ustanovil prafarno središče, salzburško posest pa upravno razdelil med dva urada, ki sta se po svojih sedežih imenovala brežiški in sevniški urad. Sedež sevniškega urada jo bil na gradu, ki je bil ves čas do leta 1479., ko so ga zasedli Madžari, v lasti salzburške nadškofije, kateri ga je vrnil 1494 kralj Maksimiljan.
Leta 1595 je proti volji papeža Klemena VIII. kupil grad Inocenc Moscon, lastnik Šrajbarskega turna in Krškega. Vendar je po pogodbi iz leta 1637 grad še naprej ostal fevd salzburške nadškofije vse do leta 1803. Leta 1675 je bila njegova lastnica grofica Ana Elizabeta Auersperg, rojena Moscon, 1688 jo prišel v posest grofov Draškovičev, 1725 so ga imeli spet Auerspergi, dokler ga ni kupila z gospostvom Raštanj vred grofica Jožefina Keglevich. Ko je bil grad izločen iz salzburškega fevda, ga je 1803 kupil Johann Haendl, ki si je kasneje pridobil plemiški naslov Rebenburg, 1864 pa je grad prešel v last Alberta Gehrenbocka.
Zgodovinsko je grad izpričan sicer šele leta 1323, vendar se že 1309 omenja v Sevnici kastelan s štirimi stražniki in vratarjem. Leta 1292 je omenjena celo posadka v Sevnici, ki je gotovo vezana na Zgornji grad. Lahko da je nastal že prej, po Konradovi obnovi salzburških posesti v Spodnjem Posavju, saj je bil nadškof znan kot velik graditelj. Najstarejša ohranjena podoba sevniškega gradu, bakrorez v Vischerjevi Štajerski topografiji (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681), nam ga kaže približno v takšni obliki, kot se je ohranila do danes. Takrat se je na vzhodnem delu vzpenjal nad grajsko ostrešje štirioglat stolp z lastno streho, ki ga danes ne vidimo več, južno stran gradu pa oklepa še razmeroma visoko obzidje s strelnimi linami ter oglatim nizkim stolpom na skrajni vzhodni strani. Pod obzidjem na jugovzhodnem pobočju jevideti stavbo »Lutrovske kleti« z obrambnim stolpičem. Vhod v grad, ki je bil gotovo že v tem času z južne strani, ni posebej narisan. Južna fasada je enotna, dvonadstropna. Nekoliko mlajša upodobitev sevniškega gradu z začetka 18. stoletja ohranjena v »Status familiae Patachich«, nam kaže grad nespremenjen in je najbrž posnetek Vischerjevega bakroreza.
Kasnejše upodobitve so že iz 1. polovice 19. stol. in kažejo grad brez stolpa ter z občutno znižanim obzidjem. Spremembe bi lahko pripisali novemu lastniku Johannu Haendlu, plemiško Rebenburgu, ki je, potem ko je leta 1803 pridobil grad, zasadil na zahodnem pobočju grajskega hriba park, zasul grajske jarke, znižal obzidje ter dal na južnem pobočju urediti terase. Ni pa izključeno, da so stolp znižali že pred tem, saj je barokizacija, ki je spremenila tudi strme naklone stolpnih streh v mansardno obliko, terjala bržkone znižanje prvotnega stolpa, ki je nedvomno motil zaželeno enotnost zunanje arhitekture. Tloris je štiristrana osnova s trakti, dvoriščem na sredi in okroglim stolpom v vsakem oglu. V to obliko pa je grad zrasel šele postopno. Jedro je že omenjeni stolp v sedanjem zahodnem krilu. Njegov tloris je kvadrat s stranico 10 m, debelina zidu je cca. 2,60 m, tako da je bila uporabna ploščina kvadrat s stranico nekaj več kot 5 m. Stolp je torej pripadal značilni obliki stolpastih zgodnjih gradov, ko je stolp pomenil tudi že grad. Temu tipu pripada večina gradov na Slovenskem, le redkeje se pojavljajo že v zgodnjih obdobjih tudi bolj zapleteni stavbni tlorisi, kjer je lahko stolp včasih že od vsega začetka vključen v obzidje in se nanj prislanja še poseben stavbni del, namenjen samo za stanovanje. Vhod v stolp je bil navadno visoko v steni, vanj se je prišlo po lestvah ali pa po posebnem hodniku, če so bile poleg stolpa še druge stavbe. Ker je stolp rabil za stanovanjske in utrdbene namene, so bile okenske odprtine v glavnem ozke in pokončne ter so se navznoter razširile v obokano ali ravno nišo, kar je spet značilno za predgotsko obliko grajskih oken. Ena takih niš se je ohranila tudi na sevniškem gradu. Od doslej v slovenskem spomeniškem gradivu znanih se loči po tem, da je njen zunanji okvir skrbno kamnoseško obdelan, sestavljeniz rezanega kamna in polkrožno zaključen s posnetim zunanjim robom, kar bi lahko govorilo tudi za nekoliko mlajši nastanek. Tudi poudarjeni ogelniki bi lahko govorili o nastanku stolpa v poznoromanskem ali zgodnjegotskem času. Ne smemo pa pozabiti, da so stolp postavili salzburški škofje in zato bi upravičeno domnevali nekoliko starejši nastanek, kot ga sicer dokumentirajo arhitekturne značilnosti.
Neposredna okolica prvotnega gradu je danes spremenjena, stolp se je zlil v zahodni trakt, domnevni jarek na zahodni strani so zasuli. Stolp prvotno ni bil zvezan neposredno z obzidjem, marveč je stal samostojno in ga je obzidje le spremljalo. Podatek iz leta 1309, ko se omenja kastelan, stražarji in vratar, bi dokazoval že bolj razvito stavbno obliko, ki pa se je verjetno opirala na pritikline znotraj grajskega obzidja. Za obdobje nekaj stoletij, vse do časa turških upadov in kmečkih uporov, nimamo podatkov, ki bi dokumentirali stavbni razvoj gradu.
Za zrelo gotsko fazo ni nobenih materialnih podatkov. Izrazita in spoznavna je šele tista, ki je oblikovala sedanjo podobo gradu- renesančna. Pričakovali bi, da je grad potem, ko ga je moral madžarski kralj Matija Korvin zapustiti, doživel prve utrdbene prezidave, še posebej, ker je bilo ta čas proti vzhodu odprto Posavje ena glavnih vdornih vrat za turške navale v alpske dežele.Podobno kot bližnji brežiški grad so pričeli tudi sevniškega utrjevati šele v prvih desetletjih 16. stoletja. Skladno s tedanjo vojaško utrdbeno tehniko je dobil obliko pravokotnika z okroglimi ogelnimi stolpi. Ti so bili povezani ali s samostojnim obzidjem ali s polnimi grajskimi krili. V zahodni trakt pa so kratko malo vključili tudi že stoječi prvotni stolp. Pritličje renesančnih stolpov je bilo po tedaj veljavnem načinu zidano pošev, močan polkrožni kamnit venec pa ločuje nadstropje od pritličja. Gotovo je grad imel obliko trdnjave še 1573. leta, ko je Sevnico zavzela Gubčeva kmečka vojska, ki jo je grajski oskrbnik v službi salzburškega nadškofa povabil celo v grad na kosilo.
Naslednjo temeljito prezidavo pa je grad doživel za časa novih lastnikov Mosconov, ki so 1595. leta kupili grad.Rodbina Mosconov je bila italijanskega rodu in si je v 16. in 17. stoletju znala pridobiti vrsto gradov na Dolenjskem in Štajerskem. Poleg Sevnice, ki jo je pridobil Inocenc, so imeli še Šrajbarski turn pri Leskovcu, Krško, Pišece, Podsredo, Ortnek, Klevevž in druge. Kot vneti graditelji so na Slapah pri Klevevžu dali pozidati grobno kapelo, na Ortneku pa grajsko kapelo, ki jo je z oltarji in slikami opremil mojster H.G.G.Sevniški grad, ki je imel podobo renesančne trdnjave, so preoblikovali v udobno rezidenco: uredili so dvorišče z arkadnimi hodniki, dali zunanjščini enotno podobo, prestavili vstop v grad na južno stran, lutrovsko molilnico pa spremenili v mavzolej. Baročno dobo je grad preživel brez bistvenih sprememb, omejila se je predvsem na notranjo ureditev in opremo (poslikava prostora v jugozahodnem ogelnem stolpu). Šele že omenjeni lastnik Johann Haendl, plemiško Rebenburg, je začel spet preurejati grad. Odvzel mu je še zadnje utrdbene sledove in uredil predvsem okolje, priključil grajska pobočja, zlasti južno in ustvaril parterni park z eksotami. Ureditve iz 1. polovice 19. stoletja so se omejile na zunanjščino, nato so predelavali še notranjščino, in sicer v smislu novoromantičnih teženj. Dvoranico v južnem traktu so opremili s psevdorenesančnim opažem, ključavničarska dela pa je izvršil domačin, ki se je podpisal na ključavnico.V grajski zapuščini je bil zelo pogumen načrt iz druge polovice 19. stoletja, ki bi skladno s tedanjimi neoromantičnimi težnjami stavbo predelal v pravi srednjeveški grad in popolnoma zabrisal vse sledove renesančne dobe.
Več o zgodovini gradu si lahko preberete v monografiji Grad Sevnica, ki za naš prostor predstavlja eno najpomembnejših knjižnih stvaritev. Monografija je naprodaj tudi na Gradu Sevnica!
Monografija šteje 368 strani in bralcu poleg skupno 14 znanstvenih besedil ponuja tudi bogato slikovno gradivo, kar okrog 350 slik. Vseh 14 prispevkov je obogatenih s povzetkom v angleškem jeziku. Pri nastanku tega znanstvenega knjižnega dela je sodelovalo 12 avtorjev, urednik in hkrati tudi soavtor je Oskar Zoran Zelič, izdajatelj pa Društvo Trg Sevnica.
