Slovensko ime : Tisa
Latinsko ime: Taxus boccata
Opis rastline:
Videz: je do 20 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno iglasto drevo s široko stožčasto, v starosti tudi okroglasto krošnjo. Pogosto raste večdebelno, debla se med seboj rada zrastejo. Veje tise so zelo dolge in iz debla ne rastejo v vejnih vencih. Koreninski sistem je močno razvejan, glavna korenina lahko sega zelo globoko v tla. Na koreninah je razvita endotrofna mikoriza. Raste razmeroma počasi.
Lubje: Skorja je rdečkasto rjava, zelo tanka in na mlajših drevesih gladka, lubje se z debla lušči v trakovih in luskah.
Listi: Iglice so do 3 cm dolge in do 2,5 cm široke, ploščate, mehke, dolgo zašiljene, zgoraj temno zelene in bleščeče, spodaj imajo dve svetli progi listnih rež. Na pokončnih, dobro osvetljenih poganjkih so nameščene spiralno, v zasenčeni vodoravnih poganjkih pa dvoredno, razčesano. Iglice na vejicah ostanejo 4-5 let, izjemoma tudi 8 let.
Cvetovi: Je dvodomna in vetrocvetna vrsta, ki cveti marca in aprila. Posamezne pa so tudi enodomne ali pa sčasoma spremenijo spol. Moški cvetovi so v kroglastih skupinah na spodnji strani poganjkov iz prejšnega leta in so rumeni. Ženski cvetovi so zelo majhni in neopazni, posamični.
Plodovi: Orehasta semena obdaja rdeča jagoda. Storži so močno preobraženi. Vsak vsebuje posamezno seme dolžine 4–7 mm in ga obdaja preobražena luska, ki se razvije v aril, t.j. mehak, svetlordeč jagodičast, na enem koncu odprt mesnat ovoj dolžine 8–15 mm. Arili dozorijo v 6-9 mesecih po oprašitvi, nato pa jih pozobajo drozgi, pegami in druge ptice, ki nato z blatom raztrosijo v trdem ovoju nepoškodovana semena. Moški storži so zaobljeni, premera 3–6 mm in sipajo pelod zgodaj spomladi.
Uporabnost: Tisovina je izjemno trden in prožen les z lepo in temno črnjavo, zato je že od nekdaj zelo iskana in premočno izkoriščena. Lepo se obdeluje, uporabljali so jo za izdelavo ščitov, kopij in lokov, iz nje so izdelovali angleško pohištvo najvišjih cenovnih razredov, glasbene inštrumente, rezbarji so iz nje izdelovali relikvarije.
Zanimivosti: Doživi starost do 2000 let. Največji slovenski tisi sta Vrablova tisa z obsegom 440 cm in višino 13 m in Juršev tisovec z obsegom 437 cm in višino 14 m. Iz tisinih iglic in skorje pridobivajo zdravilo proti nekaterim vrstam raka. Je terciarni relikt in spada med najstarejše iglavce. Vse vrste tise vsebujejo zelo strupene alkaloide taksane, katerih formula se med vrstami nekoliko razlikuje. Alkaloid najdemo v vseh delih drevesa, razen arilih. Arili so užitni in sladki, seme pa je zelo strupeno; v nasprotju s pticami človek semensko ovojnico razgradi in s tem sprosti taksane. To je lahko ob uživanju »jagod« tise, ne da bi prej odstranili semena, usodno. Ob tisah pogosto najdemo poginule prežvekovalce, posebno govedo in konje, ki so se zastrupili z listjem, jelenjad pa strupe razgradi in se lahko z listjem hrani brez posledic. Zaradi smukanja tise v naravi pogosto najdemo le na strmih ponočjih, ki so jelenjadi nedostopna. Z listjem se hranijo tudi ličinke nekaterih metuljev. Tisa je simbol posmrtnega življenja in pri Keltih je veljala za pogrebno drevo. Pomeni tudi zaščito pred uroki in čarovništvom, zato so jo sadili ob hišah. Spada med zavarovane rastlinske vrste.
Opis pripravil:
Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije
Latinsko ime: Taxus boccata
Opis rastline:
Videz: je do 20 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno iglasto drevo s široko stožčasto, v starosti tudi okroglasto krošnjo. Pogosto raste večdebelno, debla se med seboj rada zrastejo. Veje tise so zelo dolge in iz debla ne rastejo v vejnih vencih. Koreninski sistem je močno razvejan, glavna korenina lahko sega zelo globoko v tla. Na koreninah je razvita endotrofna mikoriza. Raste razmeroma počasi.
Lubje: Skorja je rdečkasto rjava, zelo tanka in na mlajših drevesih gladka, lubje se z debla lušči v trakovih in luskah.
Listi: Iglice so do 3 cm dolge in do 2,5 cm široke, ploščate, mehke, dolgo zašiljene, zgoraj temno zelene in bleščeče, spodaj imajo dve svetli progi listnih rež. Na pokončnih, dobro osvetljenih poganjkih so nameščene spiralno, v zasenčeni vodoravnih poganjkih pa dvoredno, razčesano. Iglice na vejicah ostanejo 4-5 let, izjemoma tudi 8 let.
Cvetovi: Je dvodomna in vetrocvetna vrsta, ki cveti marca in aprila. Posamezne pa so tudi enodomne ali pa sčasoma spremenijo spol. Moški cvetovi so v kroglastih skupinah na spodnji strani poganjkov iz prejšnega leta in so rumeni. Ženski cvetovi so zelo majhni in neopazni, posamični.
Plodovi: Orehasta semena obdaja rdeča jagoda. Storži so močno preobraženi. Vsak vsebuje posamezno seme dolžine 4–7 mm in ga obdaja preobražena luska, ki se razvije v aril, t.j. mehak, svetlordeč jagodičast, na enem koncu odprt mesnat ovoj dolžine 8–15 mm. Arili dozorijo v 6-9 mesecih po oprašitvi, nato pa jih pozobajo drozgi, pegami in druge ptice, ki nato z blatom raztrosijo v trdem ovoju nepoškodovana semena. Moški storži so zaobljeni, premera 3–6 mm in sipajo pelod zgodaj spomladi.
Uporabnost: Tisovina je izjemno trden in prožen les z lepo in temno črnjavo, zato je že od nekdaj zelo iskana in premočno izkoriščena. Lepo se obdeluje, uporabljali so jo za izdelavo ščitov, kopij in lokov, iz nje so izdelovali angleško pohištvo najvišjih cenovnih razredov, glasbene inštrumente, rezbarji so iz nje izdelovali relikvarije.
Zanimivosti: Doživi starost do 2000 let. Največji slovenski tisi sta Vrablova tisa z obsegom 440 cm in višino 13 m in Juršev tisovec z obsegom 437 cm in višino 14 m. Iz tisinih iglic in skorje pridobivajo zdravilo proti nekaterim vrstam raka. Je terciarni relikt in spada med najstarejše iglavce. Vse vrste tise vsebujejo zelo strupene alkaloide taksane, katerih formula se med vrstami nekoliko razlikuje. Alkaloid najdemo v vseh delih drevesa, razen arilih. Arili so užitni in sladki, seme pa je zelo strupeno; v nasprotju s pticami človek semensko ovojnico razgradi in s tem sprosti taksane. To je lahko ob uživanju »jagod« tise, ne da bi prej odstranili semena, usodno. Ob tisah pogosto najdemo poginule prežvekovalce, posebno govedo in konje, ki so se zastrupili z listjem, jelenjad pa strupe razgradi in se lahko z listjem hrani brez posledic. Zaradi smukanja tise v naravi pogosto najdemo le na strmih ponočjih, ki so jelenjadi nedostopna. Z listjem se hranijo tudi ličinke nekaterih metuljev. Tisa je simbol posmrtnega življenja in pri Keltih je veljala za pogrebno drevo. Pomeni tudi zaščito pred uroki in čarovništvom, zato so jo sadili ob hišah. Spada med zavarovane rastlinske vrste.
Opis pripravil:
Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije
