Do 12. januarja je v Mosconovi galeriji na Gradu Sevnica na ogled zanimiva razstava bratov Popelar, arhitekta Damjana in ljubiteljskega slikarja Sebastjana, z naslovom Kozolec med konstrukcijo in ornamentom.
Damjan Popelar se predstavlja s pomanjšanimi lesenimi konstrukcijami pročelij devetnajstih kozolcev, po katerih so najbolj prepoznavni in tudi unikatni. »Gre za toplarje, simetrične kompozicije, v katerih je slovenski kozolec dosegel svoj najvišji spev v razvoju. Kozolci so predstavljeni plastično, kot delni izrez njihovih pomanjšanih modelov – vsi v enotnem merilu, na enotni podlagi in v enotnih okvirjih. Pri njihovi izbiri sem si pomagal s pomočjo različnih medijev: s knjigami, z internetom in z ustnim izročilom. Izbrane sem obiskal, dokumentiral, izrisal in izdelal v enotnem merilu ena proti sedemdeset, zato da je mogoča njihova primerjava v velikosti in razvoju, saj sem skušal predstaviti razvoj od arhaičnih konstrukcij gorenjskega Kozolec razstava 4Del razstave, ki s pomočjo pomanjšanih modelov in slik ohranjajo spomin na nepremično slovensko kmečko stavbeno arhitekturo, so tudi fotografije originalnih primerov kozolcev, ki so še vedno v uporabni funkciji. stoga do bogato okrašenih dolenjskih in štajerskih toplarjev, kjer moč ornamenta že presega racionalnost konstrukcije,« je zapisal v zloženki Damjan Popelar.
Njegov mlajši brat, Sebastjan Popelar, je na dvanajst slikarskih platen »ujel« različne oblike prezračevalnih lin na kozolcih, ki krasijo glavna pročelja na kozolcih. V pogledu skozi line pa njegovo »slikarsko oko« odpira še prečudovite podobe zunanjega sveta – polj, travnikov, domačij ... »Preden sem te line upodobil, sem sprva videl skoznje in bil izzvan kot patriot. Skoznje sem lovil nekaj, kar bi ponazarjalo lokacijo v Mirnski dolini, vendar sem jih želel izpostaviti kot izraz ali kot tesarsko mojstrovino. Kljub temu da so se ponavljale, kopirale in šablone zanje tudi posojale, njih izdelava govori o natančnosti, izurjenosti in vztrajnosti izdelovalca. Kot lesar sem na platna skušal sprva ujeti prav prej omenjene vrline tesarja, ostrino njegove roke in rezila, njegove misli in potem kot naiven slikar upodobiti še tisto, kar se je slikalo skozenj v ozadju,« je zapisal Sebastjan Popelar, ki je še dodal, da mu je bila pri izboru sušilnih lin v veliko pomoč etnologinja Alenka Lamovšek. Le-ta meni, da je umetnikov pristop, ki temelji na poglobljenem delu in razumevanju prezračevalnih lin in ornamentov, bogat prispevek k dokumentiranju dediščine, pri njenem raziskovanju in razvoju v prihodnje. Konservatorski svetovalec na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije z Območne enote Novo mesto mag. Dušan Štepec pa je delo bratov Popelar ocenil kot poskus, kako na umetniški način aktualizirati dvojnost v odnosu, ki ga Slovenke in Slovenci dojimo do naše nepremične kulturne dediščine – še zlasti do kozolca, s katerim se radi identificiramo, po drugi strani pa se do njega obnašamo zelo mačehovsko. »Dejstvo je, da so objekti kmečke kulture najbolj ogrožen segment naše nepremične kulturne dediščine,« še meni.
Smilja Radi
Damjan Popelar se predstavlja s pomanjšanimi lesenimi konstrukcijami pročelij devetnajstih kozolcev, po katerih so najbolj prepoznavni in tudi unikatni. »Gre za toplarje, simetrične kompozicije, v katerih je slovenski kozolec dosegel svoj najvišji spev v razvoju. Kozolci so predstavljeni plastično, kot delni izrez njihovih pomanjšanih modelov – vsi v enotnem merilu, na enotni podlagi in v enotnih okvirjih. Pri njihovi izbiri sem si pomagal s pomočjo različnih medijev: s knjigami, z internetom in z ustnim izročilom. Izbrane sem obiskal, dokumentiral, izrisal in izdelal v enotnem merilu ena proti sedemdeset, zato da je mogoča njihova primerjava v velikosti in razvoju, saj sem skušal predstaviti razvoj od arhaičnih konstrukcij gorenjskega Kozolec razstava 4Del razstave, ki s pomočjo pomanjšanih modelov in slik ohranjajo spomin na nepremično slovensko kmečko stavbeno arhitekturo, so tudi fotografije originalnih primerov kozolcev, ki so še vedno v uporabni funkciji. stoga do bogato okrašenih dolenjskih in štajerskih toplarjev, kjer moč ornamenta že presega racionalnost konstrukcije,« je zapisal v zloženki Damjan Popelar.
Njegov mlajši brat, Sebastjan Popelar, je na dvanajst slikarskih platen »ujel« različne oblike prezračevalnih lin na kozolcih, ki krasijo glavna pročelja na kozolcih. V pogledu skozi line pa njegovo »slikarsko oko« odpira še prečudovite podobe zunanjega sveta – polj, travnikov, domačij ... »Preden sem te line upodobil, sem sprva videl skoznje in bil izzvan kot patriot. Skoznje sem lovil nekaj, kar bi ponazarjalo lokacijo v Mirnski dolini, vendar sem jih želel izpostaviti kot izraz ali kot tesarsko mojstrovino. Kljub temu da so se ponavljale, kopirale in šablone zanje tudi posojale, njih izdelava govori o natančnosti, izurjenosti in vztrajnosti izdelovalca. Kot lesar sem na platna skušal sprva ujeti prav prej omenjene vrline tesarja, ostrino njegove roke in rezila, njegove misli in potem kot naiven slikar upodobiti še tisto, kar se je slikalo skozenj v ozadju,« je zapisal Sebastjan Popelar, ki je še dodal, da mu je bila pri izboru sušilnih lin v veliko pomoč etnologinja Alenka Lamovšek. Le-ta meni, da je umetnikov pristop, ki temelji na poglobljenem delu in razumevanju prezračevalnih lin in ornamentov, bogat prispevek k dokumentiranju dediščine, pri njenem raziskovanju in razvoju v prihodnje. Konservatorski svetovalec na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije z Območne enote Novo mesto mag. Dušan Štepec pa je delo bratov Popelar ocenil kot poskus, kako na umetniški način aktualizirati dvojnost v odnosu, ki ga Slovenke in Slovenci dojimo do naše nepremične kulturne dediščine – še zlasti do kozolca, s katerim se radi identificiramo, po drugi strani pa se do njega obnašamo zelo mačehovsko. »Dejstvo je, da so objekti kmečke kulture najbolj ogrožen segment naše nepremične kulturne dediščine,« še meni.
Smilja Radi
RSS Feed
