Tako so se milo glasile uvodne besede Rudija Stoparja predstavitve nove gostje v oknu Radogost v okviru zbirke Ogled na Gradu Sevnica.
V prijeten grajski večer 2. maja 2012 nas je v grajski kapeli z glasbenim uvodom pospremila profesorica glasbe, pianistka Karoline Vegelj Stopar, nekaj svojih grafik za en mesec na ogled postavila profesorica likovne umetnosti, mag. Urška Jekler iz Lokev.
Stopar pravi, da so njeni grafični listi "kot bistra sveža voda – odžejajo, krepijo in vrnejo vero, da je mogoče tudi drugače, bolj dobrokrušno in človekoljubno živeti. Vse, kar veje iz Urškinih del, je preprosto, neomajno zaupanje v življenje, radost nad njim in trdna, odločna volja po preživetju ali bolje doživetju v pravični družbi."
Urškina grafična poetika je njen način življenja. Čutiti je naloženost bogate fantazije, vtkane iz globine nezavednosti, ki dobi nepopisno jasnost šele s končanjem postopka grafične (odtisnjene) stvaritve. Ves ritual je posvečen izdihu in končnem zajetju mehkih dotaknjenosti iz kotov duše na čarno belino papirja, kot bi iz kapilar čudeža iztisnila vse popolnosti lastnega izraza. Daruje nam skrivališče sanj in nam v svoji zgodbi pestuje dušo.
Rok Petančič
Amaterska slikarka Lidija Špiljak iz Celja je velika ljubiteljica narave, predvsem ljuba so ji drevesa.
»Doživljam jih kot nekaj enkratnega. Jih obožujem. Dajejo nam življenje. Tako skromna in mogočna so. Iz malega semena zrastejo v mogočna. Stojijo na enem in istem mestu, leta in leta od rojstva do smrti. Se upirajo vetru, snegu, dežju. Poslušajo in opazujejo mimoidoče in med veje spletajo njihove zgodbe. Marsikaj bi nam lahko povedala. Položimo uho na deblo in če smo dovolj pozorni, bomo slišali utrip njihovega srca«.
S temi besedami se je Lidija predstavila na otvoritvi razstave svojih slikarskih del na Gradu v Sevnici.
Razstavljena dela predstavljajo obdobje dobrih dvajsetih let, iz katerega je razviden razvoj njenega slikarskega ustvarjanja.
Dela so razvrščena v tri sklope. Prvi sklop so drevesa kot jih torej vidi in doživlja – nastal je pred tremi leti. Drugi sklop so klasična tihožitja, pokrajine, vedute in drugo. Ta dela so večinoma iz starejšega obdobja. Tretji sklop je nastajal v zadnjem letu. Je spet nekaj posebnega, kot je Lidija sama. Imenuje se »Drevesna bitja«. Gre za upodobitev avtorice, ki je vedno v družbi drevesa. Te slike imajo močno osebno izpovedno noto. So igrive, radožive in pripovedujejo zgodbo. Nosijo pomembno sporočilo, da nikoli ne smemo pozabiti na otroka, ki ga nosimo v sebi. Istočasno pa izkazujejo ljubezen. Opazovalcu dajejo neko novo pozitivno energijo in notranjo moč, ki te spremlja še kar nekaj časa po ogledu. Rdečega para čeveljčkov, ki je na vsaki sliki tega sklopa upodobljen drugače, pa sploh ne moreš pozabiti.
Lidijina dela bodo na Gradu Sevnica razstavljena do 20.5.2012, slike – razstavljenih je kar 75 del – je možno tudi kupiti.
Grad Sevnica je očaral Lidijo in njeno mentorico Manjo Vadla, kakor številne obiskovalce, ki so se udeležili otvoritvene razstave in so prišli od drugod. Bogata notranjost gradu, pomirjujoča okolica in čudovit razgled na Sevnico z okolico-o vsem tem je bilo slišati v pogovorih po zaključku razstave. Vredno si je ogledati razstavo in hkrati uživati v lepotah, ki jih grad z okolico ponuja.
Lidija se iskreno zahvaljuje organizatorju KŠTM, ki je omogočil in organiziral razstavo, še posebej gospodu Roku in gospodu Živku, prav tako pa Glasbeni šoli Sevnica za kulturni program ob otvoritvi.
Dragica Novak
Danes so predstavniki Narodnega muzeja Slovenije ponovno usposobili in namestili nadgrajeno različico modula za predvajanje projekcije in osvetlitve v zbirki Kamni govorijo. Predstavitveni film v zbirki si je odslej mogoče ogledati tudi s slovenskimi, nemškimi in angleškimi podnapisi, kar doslej ni bilo mogoče. Tako bomo ogled zbirke omogočili tudi tujcem, ki vsako leto v večjem številu obiščejo naš grad. Vabljeni!
V okviru stalne zbirke sevniškega umetnika Rudija Stoparja Ogled na sevniškem gradu v oknu Radogost so sinoči za en mesec javnosti na ogled ponudili drobcen delček iz bogatega ustvarjanja Jožeta Svetine, slikarja iz Zavodnja pri Šoštanju. Svetina se zelo rad spominja svoje prve razstave na sevniškem gradu leta 1970, ki so jo pospremili s petjem odlični pevci.
Svetina je imel že številne samostojne in skupinske razstave po Sloveniji. Sodeloval je na več kolonijah v Šentjanžu. Svetina naj bi ob junijskem slovenskem državnem prazniku razstavljal v slovenski ambasadi, toda povabilo so nedavno preklicali zaradi varčevanja. Svetina ni ravno prepričan, ali je res to poglavitni razlog za odpoved, saj je naposled sam zagotovil sponzorje za pošiljko svojih najnovejših slik, ki jih je ustvarjal nalašč prav za to razstavo v ZDA.
Svetina je svoje slike že podaril ameriškima predsednikoma Billu Clintonu in Georgu Bushu ml. in je dobil za to zahvalo iz Bele hiše, Dečka na smučeh je podaril tudi enemu najboljšemu smučarju vseh časov Ingemarju Stennmarku, ki je zabeležil kar 86 zmag za svetovni pokal, največ v smučarski zgodovini.
V uvodnem kulturnem programu so Stopar in njegovi prijatelji iz Literarne sekcije KUD Beseda iz Dobove v grajski kapeli pripravili recital, posvečen minulemu svetovnemu dnevu poezije in pesniku Tonetu Pavčku – Prešernu nove dobe. Pri organizaciji prireditve je sodeloval zavod KŠTM Sevnica.
Besedilo: Pavel Perc, Dolenjskilist.si
V ponedeljek, 2. 4. 2012, bodo odstranili delovne odre iz Lutrovske kleti pod Gradom Sevnica, v kateri je ena najimenitnejših in najpomembnejših poslikav iz obdobja protestantizma, torej s konca 16. stoletja. Dobra novica je, da bo Lutrovska klet ponovno na ogled in uporabna za prireditve, slaba pa, da obnova poslikave še ni v celoti končana, ker ni dovolj denarja. So druge prioritete v državi, kar je v tem času tudi razumljivo...
Sinoči je v dvorani Alberta Felicijana na sevniškem gradu gostovala gledališka skupina Kulturnega društva Brestanica z monodramo Zimske urice, avtorice Helene Cestnik, uprizarja pa zadnje ure življenja Adama Bohoriča. Bohoriča je odlično upodobil Žiga Kump, absolvent filozofije, čigar suverena interpretacija teksta je dajal občinstvu vtis, da se je poistovetil s protagonistom drame.
Po povratku v domačo vas se protagonist drame posveča razmišljujočemu pretresu svojega življenja in njegovega mesta v razburkanem viharju zgodovine. Kljub nemirnemu času s turškimi vpadi, kmečkim puntom in cerkveno prenovo je Bohorič s somišljeniki uspel postaviti temelje maternega jezika in tako na zemljevidu narodov ohraniti slovenstvo.
V monodrami se tako srečamo s prepletom osebne usode, duha časa in meditacije o večnih ugankah bivanja. Delo Helene Cestnik tako ni le avtoričin pogled na zgodovinsko vlogo in pomen Bohoriča za vzpostavitev slovenskega jezika, temveč tudi izpostavitev temeljnih eksistencialnih vprašanj.
Vprašanja o smislu bivanja, smrti in ljubezni so nerazdružljivo speta z refleksijami o pomenu jezika in orisu konkretne življenjske zgodbe. Na ta način Helena Cestnik preteklo veže z večnim in tako s sedanjim. Zimske urice Helene Cestnik so izpoved Bohoričeve in avtoričine ljubezni do rodne slovenščine.
Za Posavce je njeno delo še toliko bolj zanimivo, ker se pojavljajo v drami tudi posavski kraji in ljudje. Helena Cestnik je psevdonim Boštanjčanke Alenke Šet, upokojene profesorice brežiške gimnazije, ki si je dom ustvarila na Armeškem pri Brestanici. Šetova je plodovita pisateljica in režiserka številnih predstav posavskih gledaliških skupin.
Kot pravi predsednica Kulturnega društva Svoboda Brestanica Margareta Marjetič, je namen projekta v prvi vrsti obogatitev našega kulturnega prostora s kvalitetno vsebino. "Posavcem želimo ponuditi predstavo, ki se ne ponaša le z estetskimi atributi, temveč posameznika nagovarja k mišljenju. Poleg tega projekt poudarja tudi pomen naše kulturne dediščine in jo s perspektivo sodobne avtorice reaktualizira. Monodrama Zimske urice je zato tudi spodbuda k razumevanju naše zgodovine, jezika in večnih bivanjskih vprašanj," pravi Marjetičeva.
Včeraj je še povedala, da se bodo radi odzvali še na kakšno povabilo, tako kot so se tokrat na sevniško, da pa sicer načrtujejo po tej četrti reprizi, nova gostovanja v jesenskem času.
Svetovalec za kulturo sevniškega zavoda KŠTM, Rok Petančič je povedal, da so pričakovali precej večji obisk, saj so posebej obvestili tudi vse šole v občini.
Besedilo: Pavel Perc / Dolenjskilist.si
Foto: Rok Petančič
Na sevniškem gradu sta včeraj popoldne Grajsko lutkovno gledališče (GLG) Sevnica in sevniški javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti (KŠTM) pripravila prireditev ob svetovnem dnevu lutk, ki je bil sicer na prvi pomladanski dan. Praznovanje svetovnega dneva lutk so seveda obeležili tudi z lutkovnimi predstavami za otroke v dvoraniAlberta Felicijana.
Na slovesnosti v grajskem atriju, ki jo je povezovala Polona Gačnik, je otroke njihove roditelje in druge sorodnike ter lutkarje pozdravil sevniški župan Srečko Ocvirk. Pohvalil je GLG in KŠTM, da tretje leto nadaljujeta z obeleževanjem svetovnega dneva lutk in čestital za drugi rojstni dan GLG Sevnica.
Ob tem je vodja GLG Sevnica in lutkarica Snježana Pungerčič prebrala svečano poslanico mednarodne lutkovne organizacije UNIMA, kot to na ta dan naredijo v vseh lutkovnih gledališčih po svetu.
"Danes je dan praznovanja. Z odločno gesto odložimo časopis, izključimo televizor in z zdravico nazdravimo umetnosti in bratstvu! Danes je naš veseli dan - danes praznujemo svetovni dan lutkarstva.
Ne moremo pozabiti žalosti in trpljenja, bolečin, nezgod in težav, ki danes pestijo marsikoga izmed nas. Predvsem zato, ker nočemo tega pozabiti, se hkrati obvezujemo k praznovanju človekovega dostojanstva. Umetnost je himna temu dostojanstvu...
Kar razlikuje ljudi od živali, je animacija, animacija nas naredi osebne," je med drugim zapisano v poslanici ob svetovnem dnevu lutk. Zbrane je pozdravil tudi lastnik sevniškega gradu baron Moscon (Sinjo Jezernik) v družbi marionete Kralja Lutkana.
Baron je povedal, da na gradu živi veliko lutk in veliko prijaznih duhcev. "Na tem gradu je vedno veliko otrok in takrat je najlepše. Kadar otroci poslušajo pravljice ali gledajo lutkovne predstave, ko vidim te radovedne očke, s kakšnim veseljem to gledajo, takrat mi je najlepše pri srcu. Zato sva s Kraljem Lutkanom danes pripravila lepe predstave. Vam, dragi starši, pa na srce polagam, da omogočite svojim malčkom, da odidejo skupaj z vami v svet pravljic, v svet lutk. Naj živijo v tem lepem svetu, kajti ta drugi svet, v katerem sicer živite, je malo krut. Običajno se pravljice in lutke končajo s srečnim koncem. In tako naj bo tudi danes!" je med drugim dejal baron Moscon.
Organizatorji so se zahvalili generalnemu sponzorju - HESS in drugim sponzorjem. Nato je vse povabil na ogled lutkovnih predstav še pantomimik Boris. Da se predstave lahko začnejo in da Sevničani niso pozabili na Svetovni dan lutk, so vesoljni javnosti sporočili še s spustom balonov v nebo, pri katerem so z veseljem sodelovali tudi otroci.
Najprej so se z "Račko" predstavili mladi lutkarji z Osnovne šole Sava Kladnika iz Sevnice, pod vodstvom Terezije Kunšek. Zatem je pozornost otrok pritegnila "Zgodba o pozabljivem zajcu" - lutkovna predstava Taus teatra in Novega mesta.
Po lutkovni delavnici in razstavi lutk je zvečer svetovni dan lutk na sevniškem gradu zaključilo GLG Sevnica z lutkovno predstavo "Trije prašički", v režiji Snježane Pungerčič.
Po nekoliko slabšem obisku otvoritvene slovesnosti se je med predstavami dvorana Alberta Felicijana kar izdatno napolnila. Otroci so bili navdušeni, da je bilo njihovo razpoloženje zelo dobro, pa je prispeval tudi pantomimik Boris. In ravno odziv otrok je pri takšni prireditvi najpomembnejši!
Besedilo in foto: Pavel Perc
Učenci petega razreda OŠ Blanca imamo zelo radi raziskovanje zgodovine. V sklopu predmeta družba smo si ogledali sevniški grad. Na gradu nas je pričakal prijazen vodič, ki nam je povedal o zgodovini gradu in predstavil dejavnosti, ki se sedaj odvijajo na gradu. Zelo nam je bilo všeč, saj smo se vrnili v šolo polni novih znanj in ugotovili smo, kako malo vemo o ustanovah, ki so v naši domači pokrajini. Bili smo pa tudi zelo ustvarjalni, saj smo po končanem ogledu naredili svoj grad iz odpadne embalaže.
Učenci 5. razreda OŠ Blanca z učiteljico Matejo
Ogled izvirnega članka in fotografij:
http://posavje.info/panorama/obiskali-smo-sevniski-grad.html
Kiparka Frančiška Petelinšek – Baka se je rodila 2. aprila 1909 leta v Pongracu pri Celju. Leta 1930 se je odselila v Dugo Reso pri Karlovcu, kjer je bila do upokojitve tekstilna delavka. Drobno kiparko z dobrohotno in nežno dušo so vsi njeni prijatelji in stanovski tovariši, pa tudi drugi, spoštljivo in ljubkovalno klicali Baka (babica). Med njenimi prijatelji je bil tudi sevniški umetnik Rudi Stopar, ki je ob prazniku žena pripravil v Oknu Radogost na sevniškem gradu razstavo nekaterih njenih del, edinstvenih stvaritev iz zlate dobe naivne umetnosti na Hrvaškem, kjer je bila ta rojena pred 2. svetovno vojno.
Frančiška Petelinšek je v svojem času postala simbol predane ženske ustvarjalnosti in delovne vneme. Za Bakina dela se zdi, kot da bi lebdela v zraku, kot da jo je izrezala roka časa in ne človeka. Podobno izraznost lepot, ki je dom čutečih in mitskih kultur skozi človeštvo, so častilci umetnosti v Oknu Radogost že videli in čutili ob razstavah o afriški in inuitski prvinski umetnosti.
Baka je kiparsko skicirala ljudi, ki jih je srečevala v svoji okolici. Ni skušala ujeti njihove zunanje prepoznavnosti, ampak njihova čustvena stanja. Po Stoparjevih besedah nam je odkrila, da lahko čisto navadni ljudje v kipih postanejo nesmrtni. Kipi predstavljajo ljudi, ki so naturalistični in sveti hkrati. Gre za osebe s ceste, ki jim je dodala nevidno avro in nanje pripela nevidno dušo.
Baka tretjič prihaja med Sevničane
Baka tretjič prihaja med Sevničane. Leta 1970 je imela ob mesecu kulture, v obdobju dveh praznikov od 8. februarja do 8. marca, razstavo v Jutranjki, nato pa jo je gostila še Galerija v oknu Elektrotehne. Od takrat je v Sevnici razpršenih kar nekaj njenih skulptur. Skromna, kakor je bila, je razmeroma skromna tudi bera njenih samostojnih in skupinskih razstav. Ni se gnala za njimi, kar pa jih je bilo (okoli 30), so bile, po Stoparjevih besedah, vse veliki razstavni biseri.
Z grdim, nespretnim nožem je izdelala vse svoje skulpture
Prvi kip izdelala ob koncu leta 1962. Deset dni pred tem dogodkom je našla ob progi nož z aluminijastim ročajem in rezilom malo daljšim, kakor so noži jedilnega pribora danes. S tem grdim, nespretnim nožem je izdelala vse svoje skulpture.
V sobi s štedilnikom, v starem napol porušenem mlinu, v neposredni bližini večnadstropnih zgradb, je osamljena, drobna, otroško suha starka postala kipar. Z nožem je lesu vzeto, ugrabljeno in potem spet vrnjeno življenje. Njena plastika je obarvana, a barva na skulpturi Frančiške Petelinšek ni naključen detajl, pač pa istopomenska komponenta formi. V njuni enotnosti kiparka išče življenjski znak, pravi Stopar.
Povsem utišano, na pogled ugašeno življenje, včasih skriva še nikoli izpovedano, nikoli slišano bajko. Nekateri so ji govorili, da bodo, ko umre, skurili njene kipe in se ob tem ognju ogreli. Zmogla je toliko moči, da delo nadaljuje tudi po takih besedah, a to pomeni brezkončno tišino ob mrtvem lesu, ob lesu – uganki, dokler končno ne pokuka življenje skozi bele letnice lesa.
Petelinškova nikoli ne menja, ne okrni osnovno linijo materije – forma debla je svetinja. Če je veja zvita, bo taka tudi skulptura, prečne veje razprte roke, prerezane grče brazgotine na licu.
Nekoliko let živi to delo brez vsake zunanje spodbude, obdržano samo z izvirnostjo avtoričine upornosti. Po sobi se grmadijo skulpture, ki jih takrat malokdo pozna. Dolgi popoldnevi povsem darovani lesu, nočna utrujenost, bolečine v dlaneh in podlahteh.
Letošnji marec bo ostal v lepem spominu ne le ljubiteljem likovne umetnosti, pač pa tudi glasbe, saj sta jim v grajski kapeli, ob Stoparjevem spominskem nekrologu, ob dvajsetletnici Bakine smrti in za štiridesetletnico njene prve razstave, z glasbenim recitalom obogatila virtuoza Elizabeta in Dragutin Križanić iz Brežic.
Številno družbo je pozdravil tudi sevniški podžupan Jože Žnidarič.
Besedilo: Pavel Perc, Dolenjskilist.si
foto: Rok Petančič
V dvorani Alberta Felicijana in v nadaljevanju v jugozahodnem stolpu sevniškega gradu se je sinoči zgodil tako zanimiv in pester kulturni dogodek (avtorica idejne in vsebinske zasnove Smilja Radi ter vodja Društva K.N.O.F. Mojca Metelko sta ga poimenovali Poklon umetnosti in ljubezni), da se je številnim obiskovalcem zdelo, kot, da je trajal le nekaj minut in ne okoli pol ure.
Prepletala se je poezija, zborovska pesem in za zaključek še solo pesem, tudi ob spremljavi kitarista Axela Gourdona, mladega Francoza, ki je poprej v francoščini in španščini recitiral verze posavske pesnice Marije Kalčič iz njene pesniške zbirke Zarjavela od vsakdanjosti. Marija se je Alexu, ki je prostovoljec projekta Evropske prostovoljne službe, pridružila v izvirni interpretaciji, Smilja Radi je dodala svoj prispevek k recitalu v slovaškem jeziku, Ivan Žganec v hrvaščini, Mojca Metelko v angleščini in naposled še Rusinja Elena Sigmund, slikarka poročena v Budni vasi, v svojem maternem jeziku.
Učiteljski pevski zbor OŠ Blanca z zborovodkinjo Jelko Gregorčič Pintar je lepo popestril recital, ki sta ga nadaljevala Tanja Žibert in Miha Gračner z izbranimi verzi iz pesniške zbirke Spomin na sanje, že preminule boštanjske ljudske pisateljice in pesnice Justi Gnedič Kozinc z Mrtovca pri Boštanju.
Njeno poezijo so recitirali še Uroš Brezovšek, Ana Mešiček in Smilja Radi. S pevskim nastopom je prijetno presenetila blanška učiteljica Bernarda Kunej, vsaj toliko pa tudi komaj 10-letna Radečanka Gaja Prestor.
Za to priložnost je upokojeni likovni pedagog Tone Zgonec posodil pokrovitelju prireditve - zavodu KŠTM Sevnica - nekaj svojih del iz zasebne zbirke za začasno razstavo v grajskem stolpu, tako, da je bil prostor izpolnjen z glasbo še bolj poduhovljen. Za stilsko podobo je poskrbela Anita Jazbec.
Prireditev, ki je tekla gladko in tudi delovala dovolj spontano, kar kliče po ponovitvah še v drugih krajih. Avtorji že razmišljajo o gostovanju v Bistrici ob Sotli, Radečah in na Mostecu pri Dobovi.
Besedilo: Pavel Perc, Dolenjskilist.si
Foto: Rok Petančič
|
RSS Feed